»Vedno me zanimajo outsiderji, skozi katere lahko vzpostavimo spraševanje o sebi in civilizaciji. Samoizločitev kot možnost svobode bo verjetno postala ključni problem sodobnega posameznika, soočenega z vedno bolj prefinjenimi mehanizmi manipulacije v svetu, ki bo v navidezni vabljivosti ponujal možnosti simulirane osamljenosti. Zame kot predstavnika generacije, r
ojene neposredno po drugi svetovni vojni in neposredno travmatizirane s to vojno in informacijsko indoktrinirane z interpretacijami te vojne, je bilo ves čas ključno ukvarjanje s fenomeni francoske revolucije, avantgarde, erupcije umetnosti po človeški bedi prve svetovne vojne. Zanimajo me mehanizmi posameznikovega upora civilizaciji stroju, upora, ki vzpostavlja gledališče kot fantastičen medij svobode. Človek se hrani z utopično sliko možnosti, vere v svet, z možnostjo spreminjanja sveta z gledališčem, v katero smo verjeli v sedemdesetih letih.
Tudi danes namerno vzdržujem to naivno upanje, ki pa je povezano s trenutkom vzpostavitve rojstva gledališke predstave kot enkratnim stanjem.